Srbske vasi, polne razkošnih vil, a skoraj brez ljudi. Občutek je srhljiv (FOTO)

Če vas pot zanese na vzhod Srbije in se peljete skozi vasi v okolici Požarevca, boste skoraj zagotovo opazili razkošne hiše, značilne za ta del države. Gre za vile zdomcev – ljudi, ki večino svojega delovnega življenja preživijo v tujini, velik del zasluženega denarja pa vložijo v gradnjo razkošnih domov v svojih rojstnih krajih.

Ena takšnih vasi je Beranje, ki na prvi pogled deluje kot vas duhov. Po cesti, ki vodi skozi vas, se po pisanju Nova.rs večinoma vozijo le avtomobili v tranzitu, ljudi pa skorajda ni opaziti. Tu in tam boste koga srečali v bližini lokalnega stadiona ali pred trgovino, toda pred ogromnimi vilami, o katerih se toliko govori, ni žive duše.

Govorice pravijo, da njihovi lastniki praviloma pridejo le nekajkrat na leto, denimo za veliko noč in božič. Preostanek leta te razkošne hiše večinoma samevajo. Vse skupaj je sicer razumljivo, a je občutek kljub temu nekoliko srhljiv.

Kič ali simbol uspeha?

V nepremičnine je bilo vloženega ogromno denarja. Nekateri bi rekli, da gre za nepotreben kič in da bi bilo mogoče denar porabiti precej bolje, a lastnikov to očitno ne moti. Zdi se celo, kot da med seboj tekmujejo, čigava vila bo večja in razkošnejša.

Tako se druga za drugo vrstijo večnadstropne vile z visokimi ograjami, pogosto pa obiskovalce pričaka tudi opozorilo, da je objekt pod videonadzorom. Fasade številnih izstopajo z živahnimi barvami, skoraj z vseh strani jih obdajajo terase, pozornost pa pritegnejo tudi velike steklene površine, vpete med kamen in opeko ...

Še posebej je zanimiv pogled na te hiše s strani. Čeprav že od spredaj delujejo ogromne, se šele s strani pokažejo njihove prave razsežnosti. V dolžino se raztezajo tako daleč, da bolj kot na družinske hiše spominjajo na ogromne komplekse za prireditve in praznovanja.

Le predstavljamo si lahko, kaj vse se skriva v notranjosti, za spuščenimi roletami ter zaprtimi vrati in okni. Zdomci s teh območij so sicer v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja organizirano odhajali na začasno delo v Nemčijo.

Po drugi svetovni vojni je gospodarstvo Zahodne Nemčije doživelo hiter razcvet, po postavitvi Berlinskega zidu pa je začelo primanjkovati nekvalificirane delovne slike, ki je do takrat prihajala iz Vzhodne Nemčije. Zato je Zahodna Nemčija sklenila več sporazumov o zaposlovanju tujih delavcev, med njimi leta 1968 tudi sporazum z Jugoslavijo.

Desetletja pozneje so v vaseh okoli Požarevca, pa tudi v drugih delih Srbije, zrasle te vile, ki so postale svojevrsten simbol posebnega družbenega pojava. Čeprav so pogosto tarča kritik, se v njih prepletata hrepenenje po domovini in želja, da bi po letih trdega dela v tujini za seboj nekaj pustili – da bi zgradili nekaj zase in za svoje potomce, ki pa morda tja nikoli ne bodo prišli.